Urban v Sarinih oblačilih

Odpravljali smo se od doma. Otroka sta se pravkar zbudila, ura pa je bila že krepko čez planirano uro za odhod. Pa smo malo pohiteli. Moja naloga je bila porihtati Urbana. Sem bil tik pred tem, da ga položim na previjalno mizo, Urška in Sara pa sta bili na nekem drugem koncu stanovanja.

T: “Urška! Si pripravila stvari za oblečt?”
U: “Ja, na previjalni je vse!”

Pa res. Bodi na kratek rokav in hlače.

T: “Aha! Ok, sem našel.”

Lepo previjem Urbana in ga oblečem.. Hmm.. Hlačnice so malo dolge. Nič zato, jih bom malo zavihal. En ali dva roba bosta dovolj.

T: “Evo, Urban je zrihtan!”

Prikorakata še punci v sobo.

U: “Pa to sem jaz za Saro pripravila!!”
T: “????? Če pa mu je prav! Edino hlačnice so malo dolge.”

Pa smo ga pustili. Lepo oblečenega v oblačilca, pripravljena za Saro.

P.S. Odslej kupujemo Sari in Urbanu isto velikost plenic (štirko). Trojko Urbanu že malo težko spravimo čez rito, potem se pa še velikokrat zgodi, da je ponoči s strani ves polulan.

Add comment September 7th, 2008

Vabilo

Pihalni orkester Ruše z majoretno skupino (katerega člana sva tudi oba z Urško), prireja že 10. mednarodno srečanje pihalnih orkestrov, ki bo v primeru lepega vremena popestrilo ulično in kulturno dogajanje ob že itak legendarnem prazniku Ruška nedelja.

1 comment September 5th, 2008

Pri frizerju

S Saro sva bila pri frizerju. Že nekaj dni prej smo se doma pripravljali za ta “velik” dogodek. “Sa’a lepa! Šik, šik”, je navdušeno ponavljala in tudi, ko sva odšla od doma, ni bilo nobenega problema.

Pol ure zatem sva že bila doma. “Sara, idi se mami pokazat!”, Sara steče k mami.

 Loading ...

Natanko polovica vas je glasovala za pravilen odgovor. Sara je začela jokati, kakor hitro sva se v salonu vsedla na stol. Niti ne na frizerskega, ampak tistega na katerem se čaka, da prideš na vrsto. Pa še nikogar, razen naju in frizerke ni bilo v salonu. Kaj salonu! To sploh ni običajen frizerski salon. Skoraj tako je, kot da bi h komu prišel na obisk. Polno slikic, razglednic, plakatov na stenah, frizerski stoli so bolj podobni udobnim pisarniškim stolom, nikoli pa ne čaka en kup strank, ker te prihajajo izključno naročene na uro. Tako, da so pogoji za to, da bi domov prišli postriženi, bili več kot odlični. A žal je v Sari iz bog-si-ga-vedi kakšnega razloga zrastel nek prazen strah in ni bilo variante, da jo prepričamo, kako striženje ni noben bau bau. Četudi sem ji rekel: “Sara, k frizerju gremo zato, da smo lepi. Da nam boža lase, mi pa pri tem uživamo. Jokanje zato zares ni potrebno!”.

Eh, zdaj pač nosi čopke. Je tudi tako ful cuk’rček!

4 comments September 4th, 2008

Adijo bolniška

Na včerajšnjem pregledu pri zdravnici sem imel tremo kot na kakšnem nastopu. “Pljuča so danes slišati vredu”, je rekla. Oh, kako sem si oddahnil. Če bi prišel na kontrolo dan prej, verjetno ne bi bilo tako. No, kašelj je še vedno prisoten in še nekaj dni, mogoče teden ali dva bo potrebnih, da tudi ta povsem izgine. Kakršnekoli fizične aktivnosti, predvsem športne, pa še vedno moram omejiti zgolj na “nujne”. Pri tem nisem ravno najbolj discipliniran. Pri Hiši čaka kar precej dela, ki ga bo treba opraviti.

Tako je za mano nekaj več kot tri tedne bolniškega staleža. Me je že bilo strah, da moja kartica ne bo odpirala vrat v službi. Na srečo jih še. Upam, da se hitro ali bolje, nikdar več, ne bo zgodilo, da bi bila oba z Urško in za povrh še kateri od otrok hkrati bolani. Zdaj zdravje cenimo še bolj, saj je biti zdrav osnovni pogoj za kvalitetno življenje - tako nas staršev, kot naših otrok.

4 comments September 4th, 2008

En krog

Že drugi dan je tako, kot da bi bila jesen. Oblačno, ne prav toplo, skoraj čudno mirno .. Nisem ravno vremensko občutljive sorte, a bi mi zdaj lep poletni sončen dan veliko bolj ugajal.

Naše zdravje se vrača. Urška kar veliko izkašljuje, jaz sem malo bolj začel izkašljevati šele danes. Končno. Še nikoli nisem imel tako dolgo tako neproduktivnega kašlja. In ta “mlinček” v prsih, ki še kar prede. V sredo imam ponovno kontrolo. Upam, da zdravnica ne bo več slišala “pokov” v pljučih. Sicer me čaka slikanje in bogsigavedi kaj še.

Ne glede na vse skupaj, pa smo sedaj dovolj pri močeh, da si lahko privoščimo kak krajši, lahkotnejši sprehod. Ne samo zaradi otrok, tudi nama z Urško malo svežega zraka le koristi. “Pa naredimo en krog!”, je danes predlagala Urška. “Bi ti lahko nesel Saro v nahrbtniku?”, me vpraša. “U, ne. Ne počutim sem še toliko zdravega, žal.”, odgovorim. “No, pa bom jaz Saro nesla v nahrbtniku, če bi ti lahko Urbana v kengurujčku. To bi lahko?”, predlaga. Ja, Urban je velik že več kot zadosti za nošenje v kengurujčku. In že kakšna dva tedna kar lepo drži glavico. Mislim, da ga lahko brez problema začnemo nositi v njem. “Ja, to bi šlo”, se strinjam.

In tako lepo spakiramo otroka vsakega v svoj paketek ter gremo narediti en krog. Po potki do železnice, nato ob železnici do vrtov, pri vrtih pa nazaj do blokov in domov. Urban je kmalu zaspal in niti nekaj mojih, žal neizogibnih, pokašljevanj ga pri tem ni zmotilo. Sara je do železnice vztrajala v nahrbtniku, naprej pa je želela iti sama. Zakaj pa ne? Naj se malo razhodi in teče, bo doma lepše zaspala. Tudi Jenny je uživala na travnatih prostranstvih, za kar je bila v zadnjem času kar prikrajšana. Z vozički se pač ne da voziti po travnikih in vrtovih.

Doma je Sara še komaj uspela pojesti nekaj žličk jogurta preden jo je premagala utrujenost. Urban je očitno imel pol urce spanja v kengurujčku dovolj in pravkar protestira iz svoje posteljice (beri: jamra). Saj ga navadno kmalu spet zajame spanec in potem s Saro spita približno enako dolgo. Ja, res. Kot da bi bila dogovorjena. Kadar spi Sara, spi Urban.

Upam, da kmalu spet naredimo en ali dva takšna kroga. Prav lepo je nositi Urbana na prsih, ga tu pa tam poljubiti na glavico, greti njegove dlani in duhati njegov posebni vonj. Čeprav sem ga tokrat v kengurujčku nosil prvič, že pogrešam ta občutek, ki veliko prehitro mine.

2 comments August 31st, 2008

Oprosti

Danes smo se prebudili kakor navadno. Pravzaprav ne. Po dobrem tednu “izolacije” in spanja v sosednji sobi, sem danes spet spal v spalnici. Kašelj se je skoraj povsem pomiril. Sara je pokukala iz svoje posteljice. Urban je bil prisesan na mamina prsa, v Sarinih velikih očkah in z dudo v ustih pa je bilo videti, da bi rada skočila k nam v posteljo. Nič ji ni bilo treba reči. Vstal sem in jo z njeno spalno vrečo vred prinesel na sredo postelje.

V postelji se je obrnila proti Urbanu, meni pa pokazala rit. Na rahlo jo pobožam po boku in na hrbet dam čisto rahlega l’ubčka, pa se niti obrne ne, ko mi roko vrže iz svojega boka. Ok, ok.. Saj navadno ji ni preveč za žuljenje z atijem, jasno. Potem se vsede in se skuša dati iz vreče. Openja zadrgo in se muči potegniti iz nje najprej eno, potem še drugo roko. Skušam ji pomagati tako, da ji naramnico potegnem čez ramo. Ni šans! Začenja z ipiko in me nekajkrat udari po roki. O, ne. Tega si pa ne bom dovolil! Zato tudi jaz rahlo počnem njo. Seveda je bila v trenutku hudo užaljena in začela jokati. Jaz sem se pa vstal iz postelje, ji povedal, da sem užaljen tudi jaz, da tepsti ni lepo, sploh pa ne, če ti nekdo želi le pomagati. Zapustil sem spalnico.

Kmalu slišim, da se odprejo vrata spalnice in princeska prikoraka v dnevno sobo. Na ustih ima sramežljiv nasmešek. Reče nič. Niti “Nodija g’edat!” ne. Jaz jo nekajkrat ošvrknem z užaljenim pogledom in tudi nič ne rečem. Potem spet odšiba v spalnico.

“Sara, idi in reči atiju oprosti. Ati je žalosten.”, ji pravi Urška. Potem obe prideta iz spalnice in takrat, seveda, je najprej treba naštimati Nodija. Jaz slišim Urbana, kako se sam s sabo pogovarja v spalnici in ne morem, da ga ne bi šel še malo požulit, preden grem z Jenny ven. “Sara, idi no k atiju in se mu opraviči”, slišim, kako ji še enkrat reče Urška.

Kmalu pride Sara v spalnico. Jaz ji kažem hrbet, ker ležim in sem obrnjen k Urbanu. “Osti.”, slišim za svojim hrbtom. “Osti.”, še enkrat nežno zazveni za mano, ko skapčam: nekdo se želi opravičiti. Obrnem se k Sari, jo pogledam v oči, ona pa z angelsko prijaznim izrazom na obrazu še enkrat reče: “Osti”. “Je že vredu, Sara. Ati je bil samo malo žalosten, veš. Te pa imam zelo rad.”, ji povem, objamem in dam lupčka.

3 comments August 29th, 2008

Napad parazitov

Zaslišal sem krik. Pa še enega. In potem vreščanje. Nekje se je vnel hud boj med dvema, na prvi pogled enakovrednima silama. Skušam najti prizorišče srditega spopada in ga kmalu tudi odkrijem. Prepozno. Poraženec je povsem izčrpan že obležal.

A upanje je še ostalo. Le dovolj poguma in pravi prijem sta bila potrebna, pa so ti mali ščipalci povsem popustili. Kmalu so vsi po vrsti končali varno shranjeni v svoji košari. Takrat je tudi njihova žrtev že povsem okrevala.

7 comments August 28th, 2008

Saj ni res, ali pač?

Včerajšnji večer. Kopanje je bilo hitro in temeljito (pranje glave), predvsem zaradi totalnega upora: joka, ki je hkrati izsilil tudi bruhanje. Jok se je nadaljeval tudi med feniranjem in punca se je pomirila šele, ko je kompletna ceremonija bila zaključena. Povrnitev v prvotno, boljše razpoloženjsko stanje, se je zgodilo praktično takoj po tem, ko je že miljontič na ekran prikorakal Nodi.

Potem pa se Urški zazdi, da je Sara “čudno” vroča. Izmeri temperaturo in jo skoraj kap. Čak, čak.. Vzami obični termometer in zmeri še enkrat. Evo, rezultat:

Ponoči je Sara dobila sirup, zdaj, ob 9. uri je ok. Ko se bo vročina vrnila, pa šibamo nazaj v bolnišnico.

Nisem več prepričan, da se nam to zares dogaja. To so samo ene bedaste sanje.

10 comments August 26th, 2008

Počutje

Je že precej bolje. Sedaj tudi Urško draži kašelj. Moj kašelj se je umiril, a še vedno se ne morem izkašljati. In “mlinček” v mojih prsih še vedno prede. Prav tako je kondicija na psu. Če Urbana nesem v košari v 3. nadstropje, se zmatram toliko, kot če bi zdrav pretekel kak kilometer. Sara je ok, Urban pa je itak neverjeten. Razen enega kupa pikov komarjev ga ne muči nič drugega in še vedno močno upam, da tako ostane. Skratka, do konca tega tedna ima, da smo ko novi in se lahko končno vrnem v službo.

2 comments August 25th, 2008

Diagnoza

Danes sem obiskal svojo zdravnico. Povedal sem ji, da sem v nedeljo zvečer bil pri dežurni zdravnici v bolnišnici s povišano temperaturo in precej bolečim žrelom, da sem temperaturo imel še v ponedeljek in torek, da pa je moja glavna težava sedaj kašelj. Suh, neproduktiven, stalno me draži, a izkašljati se ne morem. Izčrpava me, zaradi njega sem ves hripav, boli me glava itd. Povem ji za našo situacijo doma, za antibiotik, ki ga jemljem in ji predložim ambulantni karton, ki sem ga dobil pri dežurni zdravnici.

“Ampak tu piše, da gre za pljučnico”, reče zdravnica, ko prebere ambulantni karton. Res, jaz tega, kar je tam pisalo nisem prebral, ker sem bil prepričan, da je napisano to, kar mi je povedala dežurna zdravnica, ta pa ni govorila o pljučnici. Rekla je le, da sliši nekaj pokov v pljučih in da ne bo čisto nič narobe, če mi predpiše antibiotik glede na stanje v družini. No, prav. Dvignem majico in zdravnica mi posluša pljuča. “Hmm.. Pluča so zelo slaba. Pljučnica ni hec, veste.”, me skoraj prestraši. “Kako se sicer počutite?”, vpraša. “Jaz se sicer počutim kar vredu, le kašelj me muči, ker res ne morem ničesar izkašljati, slišim in čutim pa, da mi nekje v prsih brni kot, da bi noter imel en mlinček”, odgovorim.

Od ambulante se odpravim proti lekarni. Dobil sem še nek drug antibiotik, ki ga moram jemati samo 3 dni, vsak dan eno tabletko in nek prašek, s katerim si pripravim napitek in pomaga k lažjemu izkašljevanju. Kontrola čez en teden, do takrat pa obvezno bolniška.

No, potem se pa še izkaže, da bi bilo bolje o moji diagnozi molčati. “Bakterijska pljučnica” je nalezljiva (verjamem, da kakršnokoli akutno vnetje dihal, še posebej, če ga spremlja kašelj) in kot tak naenkrat predstavljam nevarnost za bližnje. Ja, za tiste, na katere bi računal, da mi v takih trenutkih stojijo ob strani in pomagajo. Pa ne preko telefona. Dokler nisem govoril o diagnozi, imel 38.5°C vročine (Urška istočasno 39.5°C), ko je Sara ležala v bolnišnici z enako diagnozo, kot jo imam sedaj jaz, takrat nič od tega še ni predstavljalo nobene nevarnosti in bojazni da bi kdo zaradi “druženja” z nami kaj staknil. Res smo bili hvaležni za vsako minuto posebej, ki nam jo je kdo naklonil. Zdaj, ko smo doma, ko se v splošnem bolje počutimo, pa prosimo le, da kdo pelje katerega od otrok na sprehod. Naj se vsaj Sara in Urban nadihata svežega zraka, midva pa medtem stanovanje pošteno prezračiva. Seveda se sam zavedam nevarnosti prenosa okužbe na durgega, še najbolj se bojim, da kaj ne stakne Urban. Zato tudi ne spimo skupaj, se ne cartamo, celo dotikamo se le toliko, kot je nujno potrebno. Eh, kaj češ.. Ta čas smo tudi čustveno malo bolj občutljivi, razdražljivi. Saj bo bolje.

“A real friend is one who walks in when the rest of the world walks out.”
~ Walter Winchell

7 comments August 21st, 2008